Pr Čop: Zgodba o talentu
Namenila sva se k legendi. No, pravzaprav naju je legenda povabila, da se oglasiva na kosilo. Januarsko zimsko idilo so kazili oblaki, ko sva se lenobno peljala proti Podkumu.
Lojzeta poznajo vsi. Vsak Zasavčan z veseljem pove, da je njegov prijatelj, kolega, sosed, … Saj ni čudno, ko pa je znana televizijska osebnost. A ne gre za to. Naš Lojzi izžareva posebno energijo, takšno domačo. Svojo ljubezen do ustvarjanja v kuhinji prelije v vsako jed, nosi pa jo tudi v očeh.
Za naju je izbral mizo ob strani, tik ob viteškem oklepu. Ekspresionistični pogrinjek v belo-rdeči kombinaciji me je takoj navdušil, čeprav sem kasneje ugotovila, da vsake toliko poskušam poravnati naguban prtiček.
Lojze naju je pozdravil s tistim znanim širokim nasmehom in ker se z Dušanom poznata že od prej, smo najprej na hitro poklepetali. Nato smo skupaj izbrali vino za kombinacijo z menijem, ki ga je pripravil za naju.
Pozdrav iz kuhinje
No, to pa je prezentacija in pol. Vse je bilo v lesu: na sredino mize je Lojze postavil odžagan kos debla, iz katerega sta »rasli« dve gravirani leseni kuhalnici. Na njih pa sta se bohotila bogato obložena mlečna makova kruhka z namazom lokalne dimljene postrvi, vloženim prepeličjim jajcem, čipsom vijoličnega krompirja in malino. Čudovita kombinacija okusov.
»Kuhalnici obdržita za spomin,« nama je povedal Lojzi. Jes!
Hladna predjed
Tudi hladna predjed, ki je tradicionalna hišna predjed, je bila postrežena na lesu. Lojze res drži besedo in na vsakem koraku dostavi domačnost, ki jo obljublja njegova Hiša domačih okusov. Na deski so naju na kančku olivnega olja in drobljenih bučnih semenih čakali domača telečja pašteta s tartufato in črnim tartufom, vložena rdeča čebula, ješprenova solata z jogurtom, porom in korenčkom, bučna skuta ter nekaj kolutov domače jelenove salame. Zraven je postregel čudovito pečeno ocvirkovo pogačo. Sploh se nisva mogla odločiti, kaj na tem krožniku nama je najbolj všeč!
Kapučino juha
S kremno špargljevo juhico se ne da zgrešiti. Lojzi jo je zgostil s krompirjem in nadgradil z zeliščnim oljem, popečenimi cekinčki s sezamom in mlečno peno, zato sva jed poimenovala Kapučino juha. Okusno, enostavno in polno.
Ajda
»Ali vesta, da je ajda zelo zasavska jed?« naju je vprašal Lojzi, ko je pred naju odložil krožnika, ki sta dišala po jurčkih. Z Dušanom sva se spogledala, saj sva očitno prvič slišala za to.
»Včasih so skoraj vsi kmetje v Zasavju pridelovali ajdo, saj so zaradi tega dobili olajšavo pri plačilu davka,« je nadaljeval Lojzi. »Tale predjed je zato sestavljena iz ajdovega krapca z jetrno klobaso in proseno kašo, omake s suhimi jurčki ter laskov ocvrte gomoljne zelene. Dober tek!«
Uau. Že ob pogledu na krožnik sva vedela, da naju čaka kontrast teksture, ki ga bo zaokrožila čudovita harmonija okusov. In kako prav sva imela. Viva la ajda!
Glavna jed (ali dve)
»Sem se že kar malo napokala,« sem priznala Dušanu. Potiho, da me Lojzi ne bi slišal.
»Veš, da dobiva še glavno jed, kajne?« me je postrani pogledal Dušan.
»Vem, ampak res sva dobila že veliko dobre hrane,« sem ugovarjala.
»Ja, se strinjam.«
Utihnila sva, saj se je prikazal Lojzi z dvema velikima krožnikoma. Prinesel je dve ribici – le da je bila ena svinjska, druga pa prava.
Svinjsko ribico v maslu, ki je pr’ Čop vedno na meniju, so dopolnjevali naravna omaka s flambiranim sadjevcem, hišni skutni štrukelj, čebulna pita z dimljeno slanino, grahova krema s kislo smetano, cvetačni cmoček v koruznih kosmičih in pražena zelenjava. Vse na krožniku je bilo okusno in je sestavljalo celoto, ki ne bi razočarala nikogar.
Na drugem krožniku pa je dišal hrustljavo zapečen file smuča na pireju vijoličnega krompirja, popolno usklajen s čudovito peno peteršiljeve korenine in zelenjavo. Prava poslastica za ljubitelje rib in če sva iskrena, že dolgo nisva jedla tako dobro pripravljenega smuča. Mogoče sem tudi zato na koncu pojedla več, kot sem nameravala.
Sladica
Ampak sladica gre seveda v poseben žep v želodčku. Lojzi nama je pripravil ocvrt krhki flancat, ki ga je nadgradil čisto po Čopovo: s kremo mlečne čokolade, jajčno kremo z vaniljo, pasiranim mangom in svežimi jagodami. Slika pove več kot tisoč besed in ja – bilo je tako dobro, kot izgleda.
Še na konjak in eno zgodbo …
Ko sva zaključila, sva se (s težavo) spravila po stopnicah v zgornje nadstropje, kjer ima Lojzi svoj šank. Udobno sva se namestila, ne vedoč, da nama Lojzi pripravlja dodaten hod.
Prikazal se je z dvema kozarcema Hennessy X.O konjaka, kavico in veliko ploščico njegove čokolade, ki se jo da kupiti tudi v trgovinici. Nato je prisedel in beseda je stekla.
»Delo na televiziji je nekaj posebnega, vendar je vse prej kot lahko,« je začel. »Vse, kar vidita na oddaji Dobro jutro, poteka v živo. Čeprav sem v tej oddaji že deset let, se včasih še vedno zgodi kaj nepričakovanega. Če kiksnem, bosta ta kiks videla čez približno pet sekund.«
Zasmejala sva se.
»Kako pa si sploh prišel na TV?« je zanimalo Dušana.
»Uf, to je dolga zgodba. Začelo se je v srednji šoli, ko smo imeli tekmovanje. Šola nas sploh ni prijavila, ampak na srečo nas je (čisto slučajno) v gostilni obiskala članica nacionalne komisije za sprejem v Slovensko mladinsko kuharsko reprezentanco. Navdušeni so bili nad mano, zato so me povabili na tekmovanje. Od tam je šlo vse le še navzgor in kar tri leta sem deloval kot član kuharske reprezentance. Ko sem začel delati na televiziji, sem vlagal ogromno časa in energije – ustvarjal sem namreč svojo kuharsko oddajo na TV3. Takrat se je pokazala tudi priložnost sodelovanja z Delimano in 3 leta sem bil obraz njihove blagovne znamke. Vedno pa sem z veseljem sodeloval tudi z drugimi mediji, pri radijskih oddajah in nagradnih igrah. Poleg tega je bilo treba poskrbeti, da je gostilna laufala, kot je treba. Večino časa smo trdo garali. Ko že človek misli, da se je navadil določenega tempa, pa te nekaj udari po glavi. Takrat se je začela korona.«
Bila so naju sama ušesa.
»Najprej nas je doletel ogromen šok. Kako to mislite – do nadaljnjega zapreti gostilno? Imeli smo rezervacije, zaposlene, nabavljeno robo … Nekaj časa smo potrebovali, da smo si zbistrili glave, nato pa sem začel delati: kuhati marmelado, sušiti sestavine, pakirati salame … Porodila se je ideja, da pripravimo pakete, ki bi jih podjetja lahko razdelila svojim poslovnim partnerjem in zaposlenim.«
Spomnila sem se, da je eden takšnih paketov našel pot tudi do našega doma. Marmelada, med, mešanice začimb ter druge škatlice in zavojčki, ki so skrivali same dobrote. Kot vrečka presenečenja.
»Zavrtel sem nekaj telefonskih številk in nagovarjal odločevalce k nakupu. Ko bi prodal vsaj nekaj paketov, sem si mislil. Nato so začela deževati naročila in kar ni jim bilo konca. Najraje bi zajokal, takšno olajšanje sem začutil. Ugotovil sem, da lahko s prodajo paketov pokrijem stroške in plačam zaposlene. Poleg tega mi je ostalo še nekaj prostega časa, ki sem ga lahko v miru preživel z družino. Danes sem neizmerno hvaležen za to obdobje. Naučil sem se ceniti prave stvari in danes še bolj zaupam vase.«
Z Dušanom sva ga gledala. In prikimavala. Razmišljala sva o vsem, kar nama je povedal in kar nisva našla pravih besed, ki bi jih lahko človek izgovoril ob takšni izpovedi. Ugotovila sva, da že nekaj časa samo vrtiva konjak v rokah, brez da bi ga pila.
»Imaš tudi kakšno dobro vino?« je tišino končno prekinil Dušan.
»Seveda, imam nekaj res dobrih steklenic. Gremo pogledat!« se je navdušil Lojzi.
Peljal naju je v shrambo, v kateri so se police šibile pod steklenicami različnih vin. Nekatere med njimi sva takoj prepoznala in vnela se je zanimiva debata okrog vina, žganja in ostalih pijač.
Epilog
Dogovorili smo se, da se kmalu vidimo – kot to Zasavčani radi rečemo, preden se poslovimo in se potem ne vidimo celo večnost. Morda pa naju Lojzi ponovno povabi na kosilo po prebiranju teh vrstic in imava zopet uržah, da preživiva popoldne v Hiši domačih okusov.
About The Author
