Restavracija Milka: Dvojna sedmica

Posted On 20 januarja, 2023

Rezervacija

»A veš, da je restavracija Milka v Kranjski Gori pravkar prejela Michelinovo zvezdico?« mi je Dušan zaklical iz dnevne sobe v kuhinjo. »In šele pred tremi meseci so odprli restavracijo.«
»Misliš, da so že dvignili cene na Michelinov nivo?« sem se namuznila.
»Ne verjamem. Lahko pa se greva prepričat.« Vedela sem, da cena menija sploh ni kriterij, po katerem bi Dušan izbiral restavracije. Pa vseeno – kdo si ne bi želel dobro jesti za manj denarja?

Po končanem klicu me je pomenljivo gledal.
»Imava rezervacijo. So me pa prijazno prosili, naj hišne ljubljenčke in otroke do dvanajstega leta pustiva doma.«
»Uau, si pa drznejo. Grem stavit, da se zaradi tega marsikdo premisli glede obiska pri njih,« sem zamišljeno odgovorila.
»Verjamem. Ampak imajo prav – določene zadeve pač ne spadajo v vrhunske restavracije,« je bil odločen Dušan.
»Se strinjam. Poznam tudi takšne, ki jim navzočnost psa pri mizi ni ravno nekaj najljubšega.«
»Jaz tudi,« je odgovoril in nasmeh mu je silil na obraz. Oba sva se glasno zasmejala.

Prihod s stilom

Vreme je bilo takšno, ki ga z Dušanom rada poimenujeva k’r neki. Z mislimi sem bila približno dve galaksiji stran, medtem ko sem oči potapljala v bežečo gorenjsko pokrajino.
»Sneg!« je Dušan zavriskal z glasom, ki bi zbudil še mrtve. Zdrznila sem se in pomislila, da mi je zopet skrajšal življenje za kakšno minuto ali dve.
»Oh, pa res!« sem vesela zavzdihnila ob pogledu na Špik, saj tudi sama obožujem sneg. Vse do prvega praskanja ledu z avta.
»Samo na hitro bom slikal,« je zamrmral ob ustavljanju avta. Opazovala sem ga, kako neznatno premika telefon, da bi v objektiv ujel čim več beline.

»Ali vključim navigacijo?« sem se prijazno ponudila.
»Ni treba. Saj vem, kje je restavracija. Približno,« mi je zagotovil Dušan. Po daljšem premoru pa nadaljeval: »Ali moram tukaj zaviti?«
»Zakaj me to sprašuješ? Saj si rekel, da veš, kam je treba,« se ga zavrnila.
»Vem, da je nekje na levi strani ob jezeru. Ampak nisem povsem prepričan. Bom kar tukaj zavil,« se je nato odločil.
Ni se bilo treba dolgo peljati in že sva ugotovila, da sva izbrala napačno ulico.
»Okej, prižgi navigacijo,« se je vdal Dušan. Pobrskala sem po telefonu.
»Samo malo naprej bi še morala peljati in nato levo,« sem mu na hitro razložila, medtem ko je obračal avto. Trudila sem se, da sem uporabila ton v stilu to-se-lahko-vsakemu-zgodi, čeprav ga verjetno sploh ni zaznal.

Takoj ko je na naslednjem odcepu obrnil volan na levo, se nama je razkrila zanimiva stavba, oblečena v les. Parkirišče je stražila zapornica, ki pa so nama jo hitro dvignili. Dušan se ni mogel upreti, da veličastno poslika svojega starega Audija pred to lepo novo restavracijo, ki je tudi hotel.

Nato sva se vzpela po stopnicah in vstopila.

Kaj pomeni biti somelje?

Ambient je bil nekaj posebnega. Kombinacija lesa in elegantnih sivih odtenkov je spominjala na skandinavski slog. Prijeten in urejen prostor brez odvečnega kiča je lepo pristajal edinstveni naravi okolice jezera Jasna.

Hitro sva ugotovila, da naju je do mize pospremil somelje. Ponudil nama je kozarček penine, kot je to v navadi pri takih hišah. Prijazno sva ga zavrnila in osredotočili smo se na vino. Ker sva še vedno čutila navdušenje nad Batičevo Zario, ki je nazadnje tako lepo zaokrožila večino jedi na meniju, sva prosila za steklenico. In na srečo so jo imeli. Izbirala sva lahko tudi med štiri- in sedem-hodnim menijem in odločila sva se za slednjega.

»Vidim, da vino že poznata. Vseeno vama bom na hitro povedal nekaj besed,« je začel somelje po imenu Lenart in na kratko predstavil vino. Kot je treba. Takoj ko je odšel, sva se oba z Dušanom strinjala, da bi v Hiši Franko morali imeti takšnega someljeja. Ali pa kar povsod. Bil je prijazen in vljuden, a vseskozi nasmejan. Človek je lahko že na kilometer opazil, da uživa v tem, kar počne.

Pozdrav iz kuhinje

Po nekaj požirkih vina sva bila že aklimatizirana in veselo sva se zatopila v pogovor. Nato sva predse dobila pozdrav iz kuhinje. V štirih delih! Še nekaj, kar sva pri Ani Roš pogrešala.

Na prvem krožniku sta se bohotila dva linška piškota. Le da sta bila v resnici popolnjena s parfejem piščančjih jeter in češminom. In resnično okusna!

Drugi kanapejček je bil tortica ribjega okusa. Bil je zelo rahel in v ustih se je kar topil. Saj ni čudno, ko pa je bil narejen iz postrvje potrebušine, ocvrte čebule in prestižnega oscietra kaviarja.

Krustada s kajmakom, bučkami in pehtranom je s svojo svežino poskrbela za pravi kontrast.

Četrti pozdravček pa je pustil močan vizualni vtis z zanimivo teksturo, ki človeka kar malo (prijetno) preseneti. Tarlet z dimljeno jajčno kremo, ožganim stročjim fižolom in čemaževimi kaprami je zelo lepo zaokrožil obilen pozdrav iz kuhinje. Moja najljubša je bila seveda ribja tortica, Dušan pa se še danes ne more odločiti.

So far, so good, sva se strinjala.

Prvi hod

Pred nama se je znašel paradižnikov krožnik s pregreto smetano in belo jelko. Že na prvi pogled je bil krožnik tako zanimiv, da sva komaj čakala na prvi grižljaj. In splačalo se je! Jed je bila vse, kar si človek lahko želi od paradajza. Bravo!

Drugi hod

Še preden sva priplezala do drugega hoda, je Dušan predlagal, da si privoščiva enega ta kratkega. Na poti do stranišča je namreč njegov pogled ujela vitrina za točilnim pultom, ki je skrivala kar nekaj zakladov. Za začetek si je zaželel viski. Zelo dober (in relativno poceni) Hibiki Japanese Harmony. Povedal mi je, da imajo tudi konjak Hennessy Paradis, a takrat še nisem vedela, kaj ima v načrtu.

Somelje Lenart je bil resničen poznavalec. Poleg viskija nama je prinesel tudi vodo s sodo bikarbono in čajno žličko.
»Trenuten trend pitja viskija predstavlja voda s sodo bikarbono, ki si jo po želji dodamo v kozarec. Še posebej Japonci to veliko prakticirajo,« naju je podučil. Seveda sva se morala pohvaliti, da imava tudi midva doma steklenico Hibiki-ja (in še marsikatero drugo). Pogovor je stekel in lahko bi čvekali še cel dan in celo noč. A treba je tudi jesti.

Drugi krožnik je spominjal na sveže pokošeno trato. Izgledal je precej poletno, že skoraj pomladno, čeprav me je okus korenčka vlekel v jesen. Marelica in kamilica sta poskrbeli za uravnoteženost okusov in naredili jed neverjetno lahkotno.

Tretji hod

V najboljših restavracijah ti seveda berejo misli in natančno vedo, kdaj si zaželiš nekaj sirnega. Somelje Lenart nama je razložil, da na vrhu sira Tolminca počiva zelje, jed pa je kombinirana z okusi črne limone. Že ob prvem grižljaju je krožnik izpolnil vsa moja pričakovanja. Kremasto, močno, izpolnjujoče in seveda – sirčkasto.

Četrti hod

Gobe! To! Vedno se jih razveselim, te pa so prišle še z nečim, kar imam resnično rada – z juho. Na vrhu je počival ocvrt list koprive in po tihem sem si obljubila, da bom to poskušala narediti tudi doma.
»Veš, kaj manjka tej juhi?« sem vprašala Dušana.
»Kaj?« je presenečeno odvrnil.
»Mah, seveda,« sem smeje odgovorila.
Celoten krožnik je bil odličen, vendar sva se oba strinjala, da je Anina mahova juha neprekosljiva.

Prvo presenečenje

Nato se je pred nama znašel ocvrtek, okrašen z drobnimi listi kapucink. Lenart nama je povedal, da gre za ocvrto svinjino s porom, zeleno in školjkami ter nama zaželel dober tek. Za hip sva se malo zmedla, saj jedi vsekakor ni bilo na najinem sedem-hodnem meniju. Nato pa sva zaključila, da so očitno pri Milki zelo radodarni in sva dobila dodaten hod gratis.

Ker me med vsemi vrstami mesa svinjina še najmanj navdušuje, sem previdno naredila prvi grižljaj. Okus me je močno spominjal na krvavice – tiste domače, res dobre krvavice. Z Dušanom sva se spogledala čez mizo.

»Ni ti všeč, kajne?« me je takoj prebral.
»Ni ravno moj najljubši,« sem priznala. »Tebi pa je verjetno vrhunski.«
»Res je, odličen krožnik!« je z navdušenjem pritrdil. Na obrazu mu je pisalo, da bi z veseljem pojedel še mojo porcijo, a bilo je prepozno.

Drugo presenečenje

»Zdaj pa pridejo ribice,« sem se veselila.
»To ti bo bolj na kožo pisano kot pa svinjina,« je pritrdil Dušan.
Nato pa naju je chef David zopet vrgel iz tira. Na sredo mize sva dobila ogromen, dišeč, še topel brioš, ki so ga postregli z maslom in omako iz bučkinih semen. Brioš se je na zunaj ponašal z okusno zapečeno skorjo, na znotraj pa je bil kot slasten puhast oblak.

»Tole pa ni riba,« sem dejala, čez obraz pa se mi je razlegal nasmeh. Počutila sem se kot otrok na božično jutro.

Z Dušanom sva zmazala brioš, čeprav sem mu ga čisto malo odstopila. Dobila sva že toliko hrane, čakali pa so naju še (vsaj) trije hodi. Navdušena nad chefom Davidom sva razmišljala, če se bo kaj prikazal iz kuhinje. Vsekakor ga morava spoznati.

Peti hod

Sploh si nisem več upala ugibati, kaj sledi. Po eni strani sem si želela obljubljene postrvi, po drugi pa so mi Milkina presenečenja tako dobro dela, da kar nisem želela, da se končajo.

In prispela je riba. Okrašena je bila s šopkom zelenja, ki mu pri nas na kmetiji pravimo plevel. Definicija plevela je seveda relativna in tukaj je igral vlogo nepogrešljivih zelišč, ki te z okusom v hipu popeljejo v dišeče zeleno poletje. In postrv prav tako. Dopolnjeval jo je postrvin garum, v katerega je chef David radodarno dodal kaviar.

To je tiste vrste ribja jed, ki si jo zaželiš, ko sanjariš o ribji pojedini. Imela je vse in ničesar preveč.

Šesti hod

Čeprav je šesti hod obljubljal svinjino, sem ga pričakovala s povsem odprtimi mislimi. Morda me je tudi zato prijetno presenetil.

Z Dušanom sva hkrati zarezala vsak v svoj file krškopoljskega prašiča. Bil je zelo mehak in poln okusne rahle masti. V kombinaciji z nektarino in figovim listom, ki jed dvigne na višji nivo na prav poseben način, je bil naravnost čudovit. Tako dobre izkušnje s svinjino, kot jih imava s krškopoljcem, sva doživela le še pri mangalici.

Dušan in njegov master plan

»Bova enega Paradis-a?« me je kar naenkrat vprašal Dušan, jaz pa sem z odprtimi usti bolščala vanj.
»Misliš resno?« sem naposled vprašala v nejeveri.
»Seveda, bom kar naročil.«

Konjak Hennessy Paradis sva do takrat pila le trikrat. Edini razlog je ta, da steklenica stane okrog tisoč evrov. Zato tudi v restavracijah, kjer ga sploh imajo, ni najbolj poceni. Dušan je izvohal ceno – 45 evrov za kozarček, kar je za Michelinko izjemno malo.

Somelje Lenart je prinesel čudovito oblikovano steklenico in dva kozarca za konjak. Dušan je takoj dokumentiral celotno zadevo s telefonom, jaz pa sem v pričakovanju opazovala situacijo.

»Priznam, da se mi kar malo roke tresejo pri nalivanju tega konjaka« je rekel Lenart. Morda bi mu celo verjela, če ne bi bil somelje 3. stopnje. Strokovnjak z znanjem in kopico izkušenj.

Tako se je začelo najino četrto potovanje v Hennessy nebesa. Po vsem tem času me v okusu še vedno preseneti intenzivnost citrusove note, ki najavlja prihajajočo harmonijo mešanice do 150 let starih eaux-de-vie. Hennessy Paradis ima težek karakter; takšnega, ki ga pri osebi ne bi prenašala.

Tretje presenečenje

Po svinjini je bil na vrsti zadnji hod, ki je bil v bistvu sladica. Ampak chef David se je spet izkazal in pripravil še tretje presenečenje: cmoček iz drobovine v okusni močni omaki. Bil je vsaj tako odličen, kot izgleda na sliki (če ne še bolj).

Sedmi hod

Pa smo prišli do sladice. Mení je obljubljal breskve, seno in travniški oslad. Krožnik je bil sestavljen iz dveh delov: v skodelici sva dobila kompot iz breskev s travniškim osladom, na krožniku pa še konkretno porcijo sladoleda. Meni je bil še posebej pri srcu mlečni del, čeprav ga je sadje odlično dopolnjevalo.

Likerji

Lenart je poleg najine mize odložil pladenj z nekaj steklenicami. Že na daleč sva opazila, da gre za domač proizvod in to je takoj zbudilo najino zanimanje.

»V naši restavraciji sami izdelujemo domače likerje. Radi eksperimentiramo, zato v alkoholu namakamo raznovrstne dobrote. Trenutno imamo na voljo kar nekaj zanimivih okusov,« nama je povedal Lenart. Od vseh likerjev, ki nama jih je naštel, sva najbolj zastrigla z ušesi pri lisičkah in koruzi. Kolikokrat v življenju dobi človek priložnost, da poskusi gobji in koruzni liker?

Z izbiro sva bila zadovoljna. Še posebno liker iz lisičk je imel prijeten, a izrazit okus po gobah. Koruzni liker je bil manj značilen, a še vedno všečen. Ta intermezzo naju je tako presenetil, da je še Dušan popolnoma pozabil na svojo vlogo fotografa. Tako nimava nobenega dokaza o obstoju likerjev zanimivih sestavin v Milki.

Četrto presenečenje

Kar nisva se mogla načuditi, ko sva ugotovila, da sladica prihaja v dveh delih. Za sladek zaključek sva na mizo dobila še vsak štiri »bombončke«. Petit four.

Peto (in šesto) presenečenje

»Uf, kako sem se najedla,« sem rekla. Imela sem občutek, da sem okrogla kot žogica.
»Tudi jaz. Res velika količina hrane. A greva k Jasni na kavico?« je predlagal Dušan.
»Velja. Lahko se še malo sprehodiva prej, da se vse tole malo poleže.«

Nato je k najini mizi pristopil Lenart. S krožnikom v roki. Odložil ga je na mizo in na njem se je bohotilo šest mini kolačkov.
»Pred vama so kolački z lešniki in mastjo krškopoljca,« je prešerno povedal. »V znak gostoljubnosti jih bomo nosili na mizo, dokler bosta tukaj. Uživajta.«

Na glas sem se zasmejala, saj nisem mogla verjeti, da prav slišim. Tudi Dušan je imel na obrazu izraz, ki je izdajal mešanico prijetnega presenečenja in nejevere.

»Še več hrane?« je končno dejal.
»Ne morem verjeti,« je bilo vse, kar sem lahko rekla.
»Od tu je nemogoče oditi lačen,« je še dodal Dušan, nato pa z veseljem segel po kolačkih.

Oba sva bila že pošteno sita, vendar so posladki na mizi izgledali preveč vabljivo. Tudi sama sem poskusila. Takoj sem začutila prijeten pridih domačnosti. Spomnila sem se, da so včasih večino sladic delali s svinjsko mastjo. Ta je bila namreč na voljo doma od kolin, druge maščobe pa ni bilo tako lahko dobiti.

»Tole je pa res okusno,« sem dejala s polnimi usti.
»Se strinjam,« je pritrdil Dušan. »Na, ta zadnji je še tvoj,« je dodal, potem ko je pojedel svoj tretji kolaček.
»Ne morem več. Kar ti ga pojej,« sem mu rekla in zadovoljno zavzdihnila.
»Velja. Ampak najprej bom prosil za račun, da ne dobiva še ene porcije.«
Krožnik je previdno spraznil šele takrat, ko je Lenart pohitel od najine mize k točilnemu pultu.

»Slišim, da sta še lačna!« Namesto Lenarta z računom se je izza vogala prikazal chef David in pred naju odložil še en krožnik s kolački. Z Dušanom sva se spogledala. Po začetnem šoku, da sva na mizo dobila še več hrane, je Dušan izkoristil priložnost in segel Davidu v roko. Na hitro smo počvekali, nato pa naju je povabil, da se ustaviva še pri šanku.

Šele kasneje sva na spletu prebrala, da ima chef David Žefran za seboj zavidljive izkušnje. Znanje je med drugim nabiral tudi v restavracijah v tujini. Preden je odprl Milko v Kranjski Gori, pa je delal v restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami v Stockholmu. V glavnem, vrhunsko.

»Vidiš, splača se jesti v Michelinkah v času kosila. Nobene gužve ni, ker vsi pridejo na večerjo,« je na glas razmišljal Dušan, medtem ko sva mlela dodatno porcijo kolačkov.
»Samo trenutek. Koliko hodov sva danes dobila?« sem mu odvrnila, povsem v svojem svetu.
»Pozdrav iz kuhinje, dodatna sladica, dvojni kolački in še nekaj vmesnih krožnikov …« je začel seštevati Dušan.
»14 krožnikov!« sem presenečeno vzkliknila. »Točno dvakrat toliko, kot je napisano na meniju!«
»In ravno toliko kot v Hiši Franko,« se je takoj spomnil Dušan. »No, brez sirne plošče … Ampak na začetku sta bila samo dva kanapeja …«
»Možgan mi ne dela, ker sem se preveč najedla,« sem odvrnila, vsa nezainteresirana za matematične vaje.
»Pridi, greva pozdravit chefa in someljeja,« se je strinjal Dušan.

Izkušnja za šankom

Ker v restavraciji v tem času ni bilo veliko gostov, sta si David in Lenart vzela nekaj časa za naju. Družbo jima je delal še prijazen natakar. Pogovarjali smo se, kot bi bili stari prijatelji. Nič čudnega, ko pa nas vse druži strast do dobre hrane in kvalitetne pijače.

Deležna sva bila degustacij, ugibanj sestavin in eksperimentiranja s temperaturo pijače. Čas je kar letel, midva pa sva uživala vsako sekundo.

Po vseh teh čudovitih izkušnjah sva imela samo še eno željo – da novo poznanstvo ovekovečimo s fotografijo. Septembrski oblaki nad sanjsko Kranjsko so se malenkost razkadili in sončni žarki so obsvetlili pravljico ob Jasni. Izkoristili smo razgled za milijon dolarjev in natakarja, da nas je fotografiral.

Račun

Tehnične podrobnosti obiska grejo torej nekako takole: 14 krožnikov (zapakiranih v sedem-hodni meni), enkratna lokacija ter strokovno, izkušeno in izjemno prijazno osebje. Pravzaprav bi lahko rekli, da ima njihov meni neskončno mnogo hodov. Kako postaviti ceno za vse to?

Račun je znašal 482,00 € (z vsemi najinimi preseravanji). Če bi ostala samo pri meniju in steklenici vina, pa bi komaj dosegla 300 €. Ugodno.

Epilog: Drama v paralelnem vesolju

Bila sva navdušena nad neverjetno izkušnjo mojstrskih okusov izpod rok vrhunskega chefa Davida Žefrana. Kmalu po tem pa je v Sloveniji završala novica o obisku predstavnikov hrvaškega gastronomskega portala v Milki. Naslov njihovega članka je popljuval tako osebje kot hrano. Z Dušanom sva se najprej vprašala, če sploh govorimo o isti restavraciji!

Najino doživetje v Milki je bilo popolnoma drugačno od njihovega. Celoten čas sva se počutila zelo domače in sprejeto. Dozdevalo se nama je, da se tako počutijo tudi drugi gostje, ampak seveda ne moreva govoriti v njihovem imenu. Tudi hrana je bila na visokem nivoju. Dve izmed besed, s katerimi ne bi nikoli opisala Davidovih krožnikov, sta brezosebno in brezokusno. Kako so hrvaški prevod teh dveh pridevnikov uporabili v članku, pa se lahko vsak prepriča na lastne oči (Novi slovenski Michelinov restoran Milka u Kranjskoj Gori ima grozan servis i bezličnu hranu).

Zato sva z Dušanom zaključila, da smo se znašli v dveh vzporednih svetovih. Žal nama je, da si naši južni sosedje niso ustvarili tako čudovitih spominov v Milki kot midva. Naš David je vsekakor več kot gostoljuben, hrana pa je čudovitih harmoničnih okusov, podpisana z izkušnjami. Torej, 1:0 za naše paralelno vesolje!